Začetek šolskega leta in otrok z Aspergerjevim sindromom

3 načini, kako otroku olajšati prehod v novo šolsko leto

 

Začetek šolskega leta je za veliko otrok stresno obdobje. Za otroka z Aspergerjevim sindromom pa še toliko bolj.

Zanj novi prostori, nova razporeditev v garderobi, novi ljudje, novi odnosi,… Ogromno dražljajev iz okolja. Nekaj, kar je za nekoga vznemirljivo in zanimivo, je za otroka z motnjo avtističnega spektra lahko neprijetno ali celo strašljivo. Enostavno je preveč. Preveč vsega. Otrok ostane preplavljen z občutki, v njegovo telo se vrne nemir, poveča se število izbruhov. Otrok se še dodatno umika iz sodelovanja z drugimi.

Zato je smiselno, da mu pomagamo olajšati ta prehod.

Znajti se med toliko ljudmi kar nekaj ur vsakodnevno, lahko postane velik izziv! Kadar je otrok preobremenjen z dražljaji in v stiski – takrat še toliko težje naveže stik z drugimi. Ker mu ne gre, ga drugi otroci težko sprejmejo in je zato v še večji stiski. Nenadoma se znajde v nekakšni spirali dogodkov, kjer gre le še na slabše.

Zaradi velikega napredka nevroznanosti sedaj vemo, da je motnja avtističnega spektra zadeva, ki nastane v otrokovih možganih. Otrokovi možgani, ki napačno presodijo situacijo in pošljejo signale, ki niso smiselni za to konkretno situacijo. Npr. pretirana reakcija navzven (velik čustven izbruh, prepir za vsako ceno) ali pa pretirana reakcija navznoter (umik iz komunikacije).

Kako torej pomagati otroku (in njegovim možganom), da se bo lahko bolje znašel v vsej tej obilici signalov in impulzov?

#1 RAZBREMENITEV NAPETOSTI

Včasih slišimo, da je njihovo telo kot “ekonom lonec”, ki se precej hitro segreje do rdeče cone. Nato pa otroci velikokrat to paro spustijo v okolju (npr. na igrišču, v učilnici), ki to težko sprejema in ne razume, kaj se dogaja. In se znova znajdejo v začaranem krogu.

A otrok to odvečno paro, te presežke napetosti IMA v sebi in jih MORA sprostiti. Vprašanje je le, kje in kdaj. In kaj lepšega, če ti lahko stoji ob strani nekdo, ki te ima rad in ti pomaga, da to narediš bolj dostojanstveno. Da nimaš izbruha ravno tam, kjer te gleda še 20 začudenih parov oči.

Zato na srce polagam staršem, da otroku te silovite čustvene izbruhe omogočite DOMA. V njihovi sobi. Ali v domači dnevni sobi.

Le s poslušanjem, brez prepričevanja, da ni tako zelo hudo. S sprejemanjem, da so ti občutki takrat zanj zares resnični.

Toda, Laura, a mu lahko zares pomagam, če nič ne naredim in ga samo poslušam?

“Včasih morajo kakšne dobre stvari razpasti, da se lahko boljše sestavijo skupaj.”(Marilyn Monroe)

Ko otrokov notranji svet začne ‘razpadati’ in ga preveva občutek nepravičnosti, odrasli ne moremo nič kaj dosti narediti. Takrat ga ne prepričuješ. Priznaš čustvo in razmišljanje, četudi se ti zdi, da je nesmiselno, brezveze ali totalno pretiravanje.

Predstavljaj si, da so ti njegovi stavki kot napetost v nogah tekačev šprinterjev pred tekmo. Pred štartom se jim v nogah nabere veliko napetosti, zato stresejo noge, preden se postavijo na štartno pozicijo. Saj ti šprinterji ne bodo potem tekli na tak način…. Potrebujejo pa to stresanje, da lahko potem bolje tečejo.

Praktičen primer

Kako pa to v praksi izgleda pri otroku, ki pravi, da mu nič ni ok, da je vse narobe in da se je cel svet zarotil proti njemu?

“Noben me ne mara.”
“Slišim, da te nihče ne mara. Da se počutiš osamljen.” (Tišina.)

“Vsi mi težijo.”
“Vsi ti težijo. Težko je, ko ti težijo.” (Premor. Tišina.)

“Ja, pa ti mi tudi skoz težiš!”
“Ja. Razumem.” (Zopet nekaj tišine.)

“Nikoli več ne grem v šolo!”
“Nočeš it tja. Razumem.” (Premor.)

S tem, ko se ne prepiraš z otrokom, imajo njegovi možgani možnost, da se končno otresejo teh misli, ker ni več upora na drugi strani.

Po nekaj minutah takšnega pritoževanja in hkrati dopuščanja s strani odraslega, bo to zelo verjetno prešlo v JOK in SOLZE. Superca! To je odličen izid! To je tisto, ko gre para lepo mirno ven iz ekonom lonca. Ko telo s solzami ter s krčenjem in z raztezanjem ob joku – na zelo naraven način spusti napetosti iz telesa.

Tukaj je ponovno pomembno, da se odrasli ne vmešavamo v potek jokanja. Ponudimo le objem. Ne besed, ne prepričevanja, da bo vse ok. Le tam smo in poslušamo jok. Če želi v objem, ok. Če ne želi objema, pa smo le zraven. V isti sobi ali pa ob vratih v sobo, če odvihra tja in zaloputne za seboj.

Počakaš, da se zjoče vse dokler otrok to želi in potrebuje. (Včasih tudi več kot 20 minut!). Pomembno je, da si tam. Da vidi, da si ostal-a z njim, ne glede na to, kako se obnaša.

Ko konča z jokom, če želi v tvoje naročje, ok. Če ne želi, tudi ok. Le brez tolaženja. Če lahko, dodaj:” Rad-a te imam.”


#2 NOVE PRILOŽNOSTI ZA SPROŠČENOST

OK, poskrbeli smo za razbremenitev napetosti. Nekaj pare je šlo ven. Pritisk se je zmanjšal. Kaj še lahko naredim?

Vedeti moramo, da so možgani otroka z Aspergerjevim sindromom izredno dobro prilagojeni na hitre in burne reakcije. Za to imajo zgrajeno pravzaprav že pravo avtocesto. Za drugačne reakcije potrebujejo nove poti, nove stranske poti. Da bodo sčasoma možgani imeli na voljo več poti, več povezav, po katerih bodo pošiljali električne signale z mirnejšimi reakcijami.

Kako? Tako, da se z otrokom igramo. Tu nimam v mislih družabnih iger in podobno, pa čeprav je tudi to koristno. Tukaj imam v mislih predvsem sproščenost odraslih, da v običajna opravila v dnevu vnesemo nekaj igrivosti.

Kaj v običajni rutini lahko malce spremenite? Te spremembe naj bodo manjše. Z otrokom pa se tudi predhodno dogovoriš o zadevi.

– iz šole po drugi poti

“Predlagam, da greva danes po tej ulici.” Če reče ja, gresta po drugi poti. Če reče ne, gresta po običajni. Čez nekaj dni pa te lahko preseneti in bo sam predlagal drugo pot.

– domača naloga malce drugače

Če delata skupaj kakšen del domače naloge – naj na drug list napiše ravno nasprotne odgovore. Ali pa povsem nesmiselne odgovore. Tako, za spremembo in za zabavo. Da začuti, da je svet lahko tudi malo manj resen. In da smo tudi odrasli kdaj za hece. Seveda, po tem pa naj napiše še tisto, kar je predvideno v nalogi.

lahko pridem na obisk v tvoj svet?

Če ima otrok kakšne priljubljene igrače ali igrice, ga poprosi, če se mu lahko pridružiš za nekaj minut. Da ti pokaže, kaj ga veseli, kje se počuti varno. A le za kratek čas (5-10 minut), povsem po njegovih pravilih in brez dodajanja svojega mnenja. Kot da bi sosedje prvič povabili na obisk. Le z zanimanjem opazuješ in vljudno sodeluješ, tudi če je potek igre drugačen, kot bi ti izbral-a. To je otroku zelo ljubi svet in mu je pomembno, da ga sprejmeš ravno takšnega kot je.

 


#3 DOBRA PODLAGA

Mirno poslušanje izbruhov jeze? Potrpežljivo poslušanje jokanja zaradi brezveznih stvari?
Igranje in preizkušanje novih načinov, ko si utrujen-a in se ti mudi domov?!

Vse to ni preprosto. Pravzaprav, velikokrat je presneto težko! In včasih uspe slabše, včasih bolje.

Starši smo “čustvene kante”, v katere otroci stresejo, kar se jim nabere čez dan. A tudi mi imamo naporne dneve, velikokrat polne skrbi. In tudi te naše kante se zelo hitro napolnijo. Zato je ob začetku šolskega leta zelo pomembno, da tudi starši poskrbimo zase. Morda je to sprehod, klepet s sosedi, telovadba, koncert,…. Morda pa le dovoljenje, da posoda ostane nepomita in se v posteljo odpraviš eno uro prej kot običajno.

 

Avtorica prispevka: Laura Žižek Kulovec

Comments 3

    1. Post
      Author
  1. Pingback: KAJ IMAMO O AVTIZMU POVEDATI STARŠI OTROK S TO DIAGNOZO? | Gospodična knjiga

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *