Maraton dveh src

MaratonDvehSrc

Odločite se, da boste pretekli maraton. Nekaj mesecev se pripravljate nanj. Trenirate, kolikor veste in znate v tistem obdobju. Nato pride dan D. Obujete superge in tečete. Tečete, tečete in nekje proti zadnjim kilometrom – se zaletite v zid. V tekaški zid. To so trenutki krize, ko je telo že utrujeno, misli begajo in polotijo se vas dvomi. Dvomi, ali boste zmogli. Veste, da bi radi prišli na cilj, ampak v tistem trenutku je vse tako zelo težko. Vse boli, drugi tečejo mimo, človek bi pa takrat najraje kar obupal, se usedel na tla, pa naj se zgodi kar se hoče.

Ljudje, ki so ravno ob poti in navijajo, vas opazijo. Vidijo, da ste v stiski. In pridejo pomagat. Vsak s svojimi dobrimi nameni. In sprašujejo. Ste ok? Bo šlo? A kaj pomagamo? In nato predlogi: A bi aspirin? Nalgesin? Fejst boli? A bi kar morfij?

Noge so že težke, misli begajo, žeja je velika, usta so suha. Želite jim nekaj odgovoriti, pa ne gre. Iz grla ne pride niti beseda.

Opazijo, da je vaša stiska čedalje večja, predlogi in pomoč so konkretnejši. Bi se morda usedli na kolo in bi kar odkolesarili do cilja? Bo hitreje. Saj boste ravno tako prišli na cilj.

Med opazovalci se najde en še bolj pripravljen pomagati in pravi:”Zadnjič na maratonu, sem videl enega, ki je skupaj zlezel. Najbolje, da grem kar po avto, pa ga odpeljem na cilj.” Publika se malo spogleda, noben noče biti tisti, ki bi vas pustil v morebitni nezavesti, vsi plaho prikimajo in voznik z avtom je že poleg vas. Še vedno ne spravite nobenega glasu iz sebe, vse se dogaja prehitro. Trije vam pomagajo se usesti v avto in z vami odbrzijo proti cilju. V cilju vam pomagajo stopiti ven, naproti pa vam že hiti predstavnik organizatorja maratona z medaljo v roki. Zbegano gledate okoli sebe, ciljni napis je nad vami, čez nekaj sekund vam organizator okrog vratu obesi medaljo, seže v roko in čestita! Čestita za uspešno opravljen maraton. Stisne roko še vozniku avtomobila, se mu zahvali za pomoč in hkrati že pogleduje k naslednjemu tekmovalcu, ki se bliža ciljni črti.

Vi pa ostanete sami v ciljnem prostoru, s tresočimi nogami, z mrzlim potom na hrbtu, zmedenimi mislimi in nemo opazujete, kaj se je ravnokar zgodilo.

maratondvehsrc

 

Predstavljajmo si, da se zgodba odvije drugače.

Ljudje, ki so ravno ob poti in navijajo, vas opazijo. Vidijo, da ste v stiski. Na njihovih obrazih je zaznati skrb. Pa tudi občudovanje. Da ste zmogli že do sem.

S kotičkom očesa v množici opazite svojo najljubšo osebo. Hiti, da se prerine do vas. Tudi on je v skrbeh, a iz oči veje navdušenje. Usede se poleg vas in iz nahrbtnika vzame tablico čokolade. In banano. Sedaj je že malo lažje. Prinesel je čokolado, tako kot sta se pogovarjala doma. Eden izmed navijačev poda kozarec vode. Dragi jo ponudi, položi roko na ramo in pravi:” Dobro ti gre.”

Ja, tukaj so, z menoj so. Težko mi je. Res je težko. Ampak nisem sama, tukaj so, verjamejo vame. Vedo, da sem se več mesecev pripravljala na to. Kaj mesecev, skoraj eno leto! Vsak dan.

Vzamem vodo in pol banane. Huh, še malo, pa bo. Pomagajo mi vstati. Tako. Stojim. Ok, kje sem? Koliko še? Ponovno slišim v ozadju: “Dobro ti gre.”

Ok. Desna noga, leva noga. Počasi gre. Desna noga, leva noga, desna noga, leva noga… Huh, ok, še znam. In gre, gre. Spet sem v ritmu. Ok, druščina, hvala! Od tu zmorem sama.

In tečem, tečem. Vidim ciljni napis, noge pečejo, vse boli. Huh. Še malo. Še malo.

maratondvehsr_m-mm

Wuhuuu!! Uspelo mi je!

Pretekla sem svoj prvi maraton!