Mačka

Naša muca, muca maca, je pa mamica postala…

Naša muca, muca maca,
je pa mamica postala,
štiri mucke je dobila,
na podstrešju jih je skrila,
štiri mucke, konec miši,
pa bo red in mir pri hiši.
(slovenska ljudska)

Breja mačka ve, kako in kaj. Svoje mladiče bo skotila tam, kjer se počuti varno. Saj čuti, da bo v naslednjih dneh veliko pri miru in se bo lahko le malo gibala. Umakne se nekam, kjer je mir in bodo njeni mladiči na varnem pred plenilci.

Ko so mačji mladiči še majhni in jih samica želi premakniti kam drugam, jih prenaša naokrog kar v gobcu. In tamali se ne upirajo, videti je, kot da pri tem še uživajo. Kakor tudi malo večje mačke v Keniji.

Pa vendar v naravi ni ravno običajno, da bi se imeli luštno v gobcu nekoga drugega.

Preden je mladi kopitar (najverjetneje vrste impala) postal malica gepardu, sta najbrž nekaj časa oba zelo hitro tekla po savani. Že za nas, ki to opazujemo na Animal planetu, je prizor poln adrenalina, kaj šele za njiju!

 

Kaj se zgodi v telesu, ko smo (ali pa se nam zdi), da smo v nevarnosti?

Kadar nas nekaj ogroža ali vznemiri, začne srce močneje črpati kri po telesu in poviša se nam srčni utrip. Adrenalin je v žilah in tako je telo pripravljeno, da pobegnemo ali pa kresnemo nekoga po buči.

Dandanes pa nas večinoma vznemirjajo stvari, pred katerimi ne moremo ubežati ali jih pokončati. Tako nam skrbi povzročajo stvari, kot so: slabe novice v časopisu na spletu, gužva na cesti, neplačane položnice,… Zato se velikokrat znajdemo v situaciji, ko ne moremo napasti ali pobegniti, vseeno pa bi radi umirili živce, znižali srčni utrip in ostali tam, kjer smo. Takrat imamo sesalci na voljo dva načina. Za oba v večji meri poskrbi največji živec našega telesa – klatež (vagusni živec).

Vagusni živec ima dva osrednja dela/veji:

* srce, pljuča, sapnik, požiralnik, uho, jezik, …
* je del živčevja, ki nam omogoča komunikacijo z drugimi.
* jetra, želodec, ledvici, tanko črevo,…
* omogoča nam dobro prebavo, relax-and-digest.

Oba dela lahko znižata srčni utrip, vendar to storita na zelo različna načina.

Del vagusnega živca, ki gre mimo srca, ga umiri počasneje in postopoma. Veliko hitrejši pa je način, ki ga uporablja drug del vagusnega živca. Je sicer hitrejši način, ampak dolgoročno škodljiv za zdravje in je namenjen res skrajnim situacijam. Močno se aktivira, ko je nekdo v šoku ali pade v nezavest. To lahko vidimo v ameriških filmih in nadaljevankah: ko reševalci pridejo na sceno prometne nesreče – skrbijo, da se pogovarjajo s ponesrečencem (aktivirajo zgornji del vagusnega živca – sluh in govor).

In kaj ima to opraviti z našo brejo domačo mačko? In nosečimi ženskami?
Veliko.

Kako se bo ženska počutila v okolju, kjer rojeva, bo določalo, kateri hormoni (adrenalin/oksitocin) in v kolikšnih količinah se bodo takrat pretakali po telesu. Ter kateri del vagusnega živca bo kdaj aktiviran. Potrebujemo oba. Toda, ko se ženska počuti nemočno ali jo postane močno strah, se bo za umiritev srčnega utripa premočno aktiviral spodnji del vagusnega živca, kar pa močno ustavi porodni proces. Takrat pa je, kot v ameriških filmih, pomembno, da ima ob sebi mirno osebo, ki lahko z mirnim glasom aktivira zgornji del vagusnega živca. Ženska se umiri, popadki se ponovno ojačajo in otrok lahko znova nadaljuje svojo pot skozi porodni kanal.

Proces rojevanja je že sam po sebi precej delikatna zadeva. Cela zadeva gre precej na tesno (glava premera cca. 10 cm gre skozi medenico in nožnico). In je ples med mamo in otrokom. Za oba je to, bi lahko rekli, skrajna točka v življenju. Skrajni meji za njuni telesi. Fino je, kadar tudi zunanje okolje ne ustavlja, temveč podpira ta proces.



Viri:

  • Enci benci na kamenci: slovensko otroško izročilo. Zbral Gašperlin Roman, ilustracije Zvonko Čoh. Ljubljana: Mladinska knjiga, 2016.
  • Stephen W. Porges. Neuroception: A Subconscious System for Detecting Threats and Safety. Zero to three, May 2004, 19-24.
  • Stephen W. Porges. The polyvagal theory: phylogenetic substrates of a social nervous system, International Journal of Psychophysiology 42. (2001). 123-146.
  • Stephen W. Porges. The Polyvagal Theory: phylogenetic contributions to social behavior. Physiology & Behavior 79. (2003). 503–513.
  • Ruby Jo Walker. Polyvagal chart. 2017.

Fotografije: