otrok se zbuja ponoči

3 najpogostejši razlogi, zakaj dojenčki ponoči ne spijo

Mokra plenica?
Žeja, lakota?
Ga zebe, mu je vroče?

Ko smo že vse to uredili in nimamo več idej, zakaj še vedno joče....


1) Naporen dan


Otrok nam z jokom sporoča, da ima 'poln kufer' in da ga mora 'razpakirat'.

poln kufer

So dnevi, ko imamo veliko opravkov in otrok mora z nami. Še posebej, če smo sami. Če nimamo babic in dedkov v bližini, da bi ga na hitro malo popazili. Tako gre z nami v trgovino pa na upravno enoto in kamor je še treba. V enem dnevu gre 4x v avtosedež in ven. Veliko je zvokov, veliko časa je pri miru v vozičku in avtosedežu, enostavno je zanj vsega preveč. Velikokrat potrpežljivo počaka, se zamoti z igračkami. Nato pridemo domov, kjer pa se samo še dere.


En tak, zame poučen primer, sva imeli s tamlajšo deklico, ko je bila stara tri mesece. Hodili sva na delavnice o uspavankah. Delavnice so potekale ob nedeljah popoldne, po štiri ure. Skupina petnajstih žensk in eno majhno dete v nosilki. 😊 Učile smo se o uspavankah, o njihovi zgodovini na različnih koncih sveta in jih seveda tudi prepevale. Tamičkena je z zanimanjem opazovala in vmes odspala nekaj kitic. Ko pa sva se napakirali v avto, se je začela neutolažljivo dret. In se je drla pol poti do doma. Nato pa doma v naročju še vsaj 20 minut preden je zaspala.

Tamičkena se je celo popoldne trudila, se prilagodila nam odraslim. Bila je pridna, na ta račun je požela kar nekaj občudovanja. Ko pa sva bili sami, se je odločila, da je sedaj ona na vrsti. Da odloži napetosti, ki so se v njej nabrale tekom popoldneva.

2) Stres v družini


Nočna prebujanja otrok so precej pogosta, kadar se v družini dogajajo stvari, ki tudi nam odraslim kratijo spanec.

Finančne skrbi, bolezni starih staršev, selitev, prenova stanovanja....

Kako močan vpliv ima stres v službi na družinsko spanje, smo izkusili, ko je bila najina deklica stara približno 13 mesecev.

Do izteka moje pogodbe za določen čas je bilo le še nekaj tednov. Odgovora, ali mi jo bodo podaljšali, še nisem imela. To je bilo zame precej naporno. Čakala sem namreč na podpis šeste pogodbe v štirih letih. Tamala se je zbujala tudi po osemkrat na noč in se je stalno hotela dojiti. Bila sem že precej izčrpana. Odpornost mi je močno padla. Imela sem tako povečane bezgavke, da me je zdravnica poslala na pregled na infekcijsko kliniko s sumom na mumps. Izkazalo se je, da je le običajna viroza.

Bila sem precej na tleh. Naročila sem se pri psihoterapevtki Mojci (Društvo Posvet). Čez dober teden sem sedela v njeni pisarni in iz mene so prišle besede: »Jaz ne morem več. Rabim pomoč.« 

3) Travmatičen dogodek


Za marsikaterega izmed naših otrok je bil prihod na ta svet precej težka izkušnja.

Si lahko za trenutek predstavljamo, kako je bilo v njihovi koži? Ob carskem rezu, ko te nenadoma nekdo prime in potegne iz maternice, mamin utrip srca pa ponovno slišiš šele čez nekaj ur. Ali kako siloviti morajo biti občutki, ko te vlečejo za glavo pri vakuumski ekstrakciji. In kolikšen naval adrenalina je v žilah, tik preden mimo tvoje glave švignejo škarje, ki zarežejo v nožnico tvoje mame.

Za marsikaterega otroka je bil takraten poseg nujen in je zato danes živ. Ostala pa je izkušnja.

Kadar se nam pripetijo takšni dogodki, imamo v sebi odličen sistem, ki dvigne naš bolečinski prag. Za to je zaslužen vagusni živec. Omogoči nam, da ne čutimo bolečine in nekako zdržimo vse to. Ko je zadeva mimo in smo na varnem, pa pride za nami. Za nami pridejo vsi ti občutki in tudi telesne reakcije: oblije nas pot, imamo mehka kolena, tresemo se. Najraje bi se zadrli na ves glas, tako zelo nas je bilo strah!

Solze pritečejo po licu.

Sčasoma prebolimo tudi najtežje preizkušnje. Otroci to počnejo na enak način kot mi. Najraje v objemu nekoga, ki nas je pripravljen poslušati. ❤️